KONCNO! Old-school mario je spet tu! Dosti folka se misli, da je to igra za otroke, ker je tako barvana in stil deluje otrocje. HAH, ni tako. To je konc koncev Mario. Med najtezjimi platformscinami kar jih je. Da nardijo igre se malo tezjo, so dodali neko varjanto da lahko preklopis iz 2D v 3D. Ko nekaj takega prvic vidis ti odpihne mozgane. Samo ostanes z nasmeskom na obrazu in si reces “OMG, to je zakon, kako so se to zdej spomnili, genialno”. Odpre se cisto nov nacin za razne resit razne probleme.

Kot ime pove, igras Mariota. Ampak malo drugacnega Mariota kot smo ga navajeni. To je Paper Mario. Se pravi deluje kot, da je izrezan iz papirja. Kot v tipicnem Mariu, se je spet zlo pokazalo in spet zacelo delat kazin. Tokrat pa je nekaj dosti bolj pomembnega. Ponavadi v Mariu Bowser ukrade Daisy ampak tukaj je nekdo, ki je se bolj zloben kot samo Bowser. Tokratni zlocinec je “Count Bleck” in skusa uniciti cel svet, ker je zgubil svojo ljubezen in mu vec ni mar za nic. Mario tokrat ni sam na novi aventuri. Pridruzi se mu tudi Peach, Bowser in konckoncel kaksen Mario bi bil to ce ne bi bilo bojazljivega brata Luigi-ja. Vsi skupaj pa skusajo nabrati 8 “Pure Hearts” s katerimi bojo premagali zlo.

Ze samo to, da je tako kot stari Mario, 2D, skaces po nasprotnikih in pobiras rozice zvezdice in podobno je nekaj fenomenalnega. Prau zbudi v tebi tistega malega otroka, ki je prvic prijeu joypad u roke in pozabil na realni svet. Igra je dolga, nekje 18 ur sem rabu, da sem jo koncal. Po eni strani je malo cudna, ker imas predele kjer dobesedno hodis v desno stran ekrana po 2 min brez da bi se karkoli zgodilo in vcasih deluje malo predolga. Je pa tudi dokaj tezka. Ima par takih sob kjer moras kar dobro pretuhtat kako in kaj moras naredit za napredovat.  Igra tudi zakljuci zgodbo, tako da ni nekih ne odgovorjenih vprasanj kar bi nakazalo da bo naslednjik tako, da lahko samo upamo, da bo kaksna nova in se bolj nora igra kot je Super Paper Mario.